Anton Nanut
foto: RTVS

Poslovil se je maestro Anton Nanut

Po dolgotrajni bolezni se je v 85-tem letu poslovil Anton Nanut, maestro, Prešernov nagrajenec, častni občan občine Kanal ob Soči. Bil je mednarodno priznani slovenski dirigent, profesor na glasbeni akademiji, mentor mnogih dirigentov in glasbenikov, gostujoči dirigent po vsem svetu. Njegova vez z Goriškim pihalnim orkestrom je bil njegov nečak, dolgoletni dirigent GPO, Črtomir Nanut. 

Glasba mu je bila položena že v zibelko, v domačem Kanalu ob Soči je pri enajstih letih ko je kot zborovodja in organist nadomestil očeta, ki so ga okupatorji odgnali v koncentracijsko taborišče. Občasno je v Gorico zahajal na lekcije k Emilu Komelu, dirigiranje je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Vodil je Mestni simfonični orkester v Dubrovniku, dirigiral v Slovenski filharmoniji in praktično vsem tedanjim jugoslovanskim orkestrom.

Z dirigentsko paličico je zaznamoval Simfonični orkester RTV Slovenija. Anton Nanut se je zapisal v sam svetovni vrh dirigentov, kar potrjujejo številne nagrade in sodelovanja z izjemnimi solisti, kot so sta bila Rostropovič in Dubravka Tomšič Srebotnjak.

Ustvaril je izjemno mednarodno in zavidljivo glasbeno kariero. Dirigiral največjemu številu tujih orkestrov, posnel največ zgoščenk, izvedel največ slovenskih del; je tudi edini, ki je dirigiral in posnel vse Mahlerjeve simfonije, najzahtevnejšo Osmo celo trikrat, večkrat pa je dirigiral tudi Beethovnovo Deveto, tudi v tujini.

Močna, umetniško celovita in v svojem nastopu prepričljiva dirigentska osebnost je doživela tudi plodno studijsko dejavnost, ki je posneta na skoraj dvesto nosilcih zvoka. Tako so zapisali v obrazložitvi Prešernove nagrade, ki jo je maestro prejel leta 2011. Kronala je več kot pol stoletja dolgo umetniško pot dirigenta, a tudi pedagoga in kulturnega delavca.

Ustanovil je Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec in vodil Slovenski oktet. Pred 32 leti je zasnoval Kogojeve dneve v Kanalu, na ljubljanski Akademiji za glasbo pa v treh desetletjih vzgojil celo plejado dirigentov. Anton Nanut je dirigiral več kot dvestotim orkestrom po svetu in posnel prav toliko plošč. S Slovensko filharmoniji je nastopil v sloviti Carnegie Hall.

Spadal med evropsko pomembne dirigente, kar potrjujejo številne nagrade in priznanja in redno sodelovanje z izjemnimi solisti, kot so: Mstislav Rostropovič, Nikita Magaloff, Henryk Szeryng, Svjatoslav Richter, Dubravka Tomšič, Irena Grafenauer, Aldo Ciccolini, David Ojstrah, Leonid Kogan, Natalija Gutman, Sergej Krilov, Uto Ughi, Stefan Milenković, Bruno Leonardo Gelber ali Barry Douglas

Število njegovih sodelovanj z glasbeniki je izjemno. V omenjeni monografiji so ob 116 orkestrih, s katerimi je sodeloval, našteli še 170 pianistov, 98 violinistov, nekaj sto drugih solistov, 190 pevcev in 34 pevskih zborov.

Ko je leta 2011 v Cankarjevem domu prejel Prešernovo nagrado, slavnostnega govora za nastop na najbolj zaželenem odru v času kulturnega praznika ni pripravil. Spregovoril je z glasbo. Ko je pristopil, da bi nagrado prevzel, je naredil nekaj korakov več in zavesa, ki je dotlej zakrivala Simfonike RTV Slovenija, se je dvignila. Nato je s svojimi glasbeniki prisotnim naklonil vzneseno uverturo k operi Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke, pogost dodatek na koncertih simfonikov po svetu, in požel huronski aplavz.

Za njegovo glasbeno pot je bila sicer najbolj zaslužna oseba, ki je bila nedvomno najbolj zaslužna tudi za to, da je, seveda kot rojen dirigent, sploh prišel na svet. Mama Marija je bila najpomembnejša spodbuda! Bila je večni zaljubljenec v glasbo. Do zadnjega dneva je igrala klavir in prekrasno pela! Ko je končal srednjo glasbeno šolo, so mu sicer ponudili, da bi postal direktor glasbene šole v Tolminu, pri odločanju za študij glasbe pa je bila vendarle odločilna njegova mama.

Na fotografiji zgoraj: Anton Nanut
foto: RTVS