PRVOMAJSKA BUDNICA

Kot vsako leto, smo se tudi letos dobili 1. maja, ter prebudili Novo Gorico iz zimskega spanja. To pa ni tako enostavno. Najprej smo se mogli sami zbuditi, da smo potem še naše mesto. Dobili smo se na parkirišču pred OŠ Frana Erjavca ob 5h 45. Odpravili smo se pred Dom upokojencev in opazili, da nas nekateri že nestrpno pričakujejo. Zaigrali smo nekaj »komadou« in na oknih se je pojavilo kar nekaj zaspanih obrazov. Poslovili smo se ter odšli dalje.

 Imeli smo zelo veliko srečo, saj ob tako zgodnji uri ni bilo veliko prometa. Zato smo korakali :S po Kidričevi ulici do krožnega križišča, tam smo se obrnili in se z avtobusom odpeljali do Trubarjeve ulice. Kljub temu, da smo igrali le dobre pol ure, smo bili nekateri že utrujeni, drugim pa je še manjkala jutranja kavica. Avtobus nas je zapeljal do ulice XXX divizije, kjer smo se postavili ter zakorakali po Cankarjevi ulici. Tu so nas dohiteli nekateri zaspanci. Zavili smo na Ledine, kjer nas je pogostila družina Kapušin  s sokom, kavo ali čim bolj močnim :P. Nadaljevali smo po poti med Cankarjevo in ulico Gradnikovih brigad. Na koncu ulice so nas že pričakovali. Pripravili so nam veliko hrane in pijače. Končno smo se najedli. S polnimi močmi smo lahko nadaljevali pot proti Solkanu. Mija nas je popeljala v svojo ulico, kjer nas je čakala nova postrežba. Povedala nam je, da se je cela ulica na ta dogodek pripravljala že več dni. Povabilu se nismo mogli upreti.

Dohiteli so nas še zadnji zaspanci. V zahvalo smo jim še nekaj zaigrali ter odkorakali do trga Jožeta Plečnika. Tam nas je pričakal avtobus ter nas odpeljal do Kromberka. Ustavili smo se pred cerkvijo Vinka Vodopivca, v Rožni dolini smo iz postelje spravili našo Adriano in že smo se poslavljali od sosedov našega Janeza. Sonce je bilo že visoko na nebu. Postajalo je vedno bolj vroče, mi se nismo vdali. Ustavili smo se še v Podmarku, na »placu« v Šempetru in na Pristavi, kjer so nas pričakali ljudje ter nam postregli. Odpeljali smo se do Vrtojbe, zbrali še zadnje moči, zaigrali in na vrsto je prišlo težko pričakovano kosilo. Dan je bil naporen, toda kljub temu smo premagovali različne ovire :P. Zjutraj mraz, popoldne toplo, pa še pozni smo bili še preden smo začeli. Toda uspelo nam je. Z dobro voljo in medsebojnim sodelovanjem zmoremo čisto vse!!! :D :P

by: Nika Winkler