PUSTNI KARNEVAL V MILJAH

Letos smo se na »pustno nedeljo« odpeljali na karneval v Milje v Tržaškem zalivu.

Skupina, s katero smo sodelovali je predstavljala Španijo oz. Špance. Mi naj bi prikazovali tradicionalni tek pred biki v mestu Pamplona, ki se ga udeležijo le moški. Proga je dolga 825m in poteka po tlakovanih in ograjenih ulicah. Tek se začne vsak dan (med festivalom) ob 8.00 dopoldne. Šest bikov spustijo in nadebudni mladeniči (in nekaj mladenk) teče pred njimi. V povprečju tek traja 3 minute. Ograje so narejene tako, da lahko človek v nuji brez problema smukne za njo (bik pa ne :D).

Takim tekom vedno več ljudi nasprotuje, saj je veliko žrtev (tudi smrtnih), zato se upravičeno marsikdo od nas pravega teka pred biki ne bi udeležil. Če pa je kdo tako pogumen naj se javi.(Če nam uspe priti u Španijo se bo lahko ta pogumnež izkazal.J). Oblečeni smo bili v bele majice, bele hlače, okoli pasu smo imeli zavezane rdeče trakove, imeli smo tudi rdeče rute okoli vratu. Če ne bi imeli zavezanih rut in pasov bi bili kot pleskarji :P.

   Za korakanje smo bili zadnji, zato smo veliko časa čakali, da se je kolona premaknila naprej. Ni nam bilo dolgčas, saj smo lahko še malo vadili. Tudi lačni in žejni nismo bili, saj so nam člani skupine postregli z vinom (nekaj smo ga prinesli tudi svojega) ter čevapčiči. Ko smo prišli na vrsto, smo zaigrali nekaj španskih pesmi, v glavnem La bonito, ki smo jo ob koncu korakanja že vsi znali na pamet. Pesmi, ki smo se jih naučili na novo naj ne bi bile dovolj poskočne :D. V glavnem smo korakali samo naravnost, dvakrat nam je uspelo naredit celo angleški obrat :P. Kadar smo končali igrati, smo se pogreli, pojedli krofe (brez krofov ni pusta J) in sendviče. Med čakanjem je neka italijanska godba zaigrala in zapela nekaj pesmi, vendar smo se vsi strinjali, da mi zaigramo ter tudi zapojemo veliko boljše. Okoli šestih smo se odpravili na trg Marconi, kjer je bila podelitev nagrad. Na trgu je bilo zelo glasno, vsak je skušal preglasiti ostale. Tudi mi. Igrali smo drug čez drugega, nekateri so bili celo ozvočeni, mi ne, saj smo sami dovolj glasni.

   Po razglasitvi smo se skozi množico prebili do ceste ob morju (tudi morje smo videli ja, čeprav je bilo premrzlo, da bi se lahko kopali J). Ugotovili smo, da smo izgubili Vugo, Duleta in…., nekaj časa smo jih iskali, vendar se nam je zdelo, da imajo dovolj orientacije in bodo našli pot do avtobusa. Igrali in korakali smo tudi po cesti ter skozi tunel do avtobusa. Sprostili smo se, ker je bilo to neobvezno in zabavno J. Pri avtobusu smo opazili Primoža za katerega sploh nismo vedeli da je izginil :D.

Nad nami je bila navdušena tudi skupina(Mandrioi), ki nas je povabila v Milje.
 Dan je bil zabaven, upamo da nas povabijo tudi drugo leto J.

galerija slik

by: Maruša Istenič